| Opus koroškega slikarja, grafika in likovnega pedagoga Zorana Ogrinca sestoji iz širokega izbora likovnih tehnik, od olja in akrila na platnu, preko tempere, akvarela in risbe s tušem ali svinčnikom ter mešanih tehnik na papirju, do grafik in vitrailla, od koder povzame črno oblikotvorno konturo. Zoran Ogrinc se je že v študijskem obdobju usmeril v figuraliko pod vplivom slovenske "nove podobe", vendar pa je nagibal tudi k bolj klasično modernim izhodiščem liričnega romanskega izvora. Tako lahko v zgodnjem obdobju zaznamo daljne odmeve Modiglianijevega in Matissovega slogovnega vpliva, kasneje pa tudi reminiscence na geometrijsko stilizacijo na robu abstrakcije Marija Preglja in posamične Kleejeve sledove, predvsem v interpretaciji linije. V zadnjem obdobju se Zoran Ogrinc po eni strani spogleduje z dediščino ameriškega abstraktnega ekspresionizma, po drugi pa je zaznavno tudi umetnikovo občudovanje Roberta Rauschenberga, Juliana Schnabla in ne nazadnje Francesca Clementeja, katerih formalni vpliv je sicer komaj opazen, predvsem v smislu soobstajajoče časovno-prostorske večplastnosti. Umetnik se je v najnovejši likovnoustvarjalni fazi zadnjih štirih let slogovno usmeril v radikalnejšo obliko asociativne abstrakcije z reduciranim številom simbolično ali celo znakovno zasnovanih, bolj ali manj geometrijsko stiliziranih likovnih objektov, ohranjajoč pri tem značilno dihotomijo med risarsko ploskovitim in slikovitim pristopom v okviru istega likovnega dela. Izrazita kontura, pogosto nekromatično črna ali pa vpraskana s koničastim koncem čopiča, postane barvnim ploskvam tako ponovno enakovreden oblikotvorni element. Dvojnost je razvidna tudi v poigravanju z robnostjo ploskve, ki je enkrat ostro zaključena, drugič sfumatirana ali pa se barva enostavno preliva čez rob v obliki gestualnih intervencij ali dripinga. Avtor hkrati uvede novost večslojnega zapolnjevanja slikovne površine v smislu slikarskega palimpsesta, pri čemer uporablja tudi nekoč že poslikana platna, ki jih poljubno dopolnjuje in preslikava. Pomenljivo je, da ob tem zmeraj pušča vidne sledove prejšnjih slojev, kar je, na primer, razvidno tudi iz naslova obsežnega cikla Sledi. Simbolika takšnih sledov je večpomenska, saj jo lahko interpretiramo bodisi iz kulturnozgodovinskega ali iz psihološkega vidika, Ogrinc pa jo dodatno poudarja še s pomočjo rokopisnih letrizmov, kot simbola človeškega znanja in spoznanja. Na sledovih preteklosti se torej gradi bodočnost človeštva. Sledi pa so lahko čisto abstraktno likovnega pomena, kot na primer v triptihu Zelena, oranžna in modra sled. Vendar se se za abstraktnimi podobami pogosto skrivajo ženski liki. Novejše delo v okviru tematike sledov je velikoformatna slika Connection (Povezava), kjer si v številnih vodoravno valovitih slojih, na videz nepovezano, sledijo znana imena iz svetovne umetnostne zgodovine v obliki signatur, upodabljajoč en sam mogočen umetniškoustvarjalni veletok. Uporaba letrizmov je po eni strani lahko izključno simboličnega pomena, kadar so črke ali besede neprepoznavne, po drugi strani pa ima lahko čisto konkretno vsebino, kot na primer v delu Zvezde nad Taormino (Stars Over Taormina), kjer kot kuriozum nastopa tudi stilizirana riba. Slednjo tvori lik elipse, ki se poleg osnovnih geometrijskih likov trikotnika, pravokotnika in kroga, pogosto pojavlja na Ogrinčevih slikah. Iz omenjenih likov gradi umetnik asociativno abstraktne likovne objekte, ki pa jih upodablja čedalje bolj "kriptografsko", bodisi zakrito (latentno) ali zabrisano do neprepoznavnosti, napredujoč do samih meja radikalne abstrakcije. Nekdanja lirična pripovednost se tako umika bolj intenzivni psihološki ekspresiji. Mario Berdič |