<< nazaj

 

Jerajevo najnovejšo "mistično realistično" ustvarjalno fazo lahko, v primerjavi z dolgotrajnejšim, "eruptivno ekspresivnim" obdobjem pred koncem stoletja in krajšo, radikalno reducirano fazo na prehodu v novo stoletje, označimo kot neke vrste katarzo, v Aristotelovskem smislu duhovnega očiščevanja ob umetninah.

V prehodni reducirani fazi (1999 - 2003) se Zmago Jeraj kompozicijsko osredotoča na osrednje polje slikovne površine, pri čemer pušča belino grundiranega platna na periferiji popolnoma nedotaknjeno, kot bi ustvarjal skico na papirju. Skicoznost je razvidna tudi iz reduciranega kolorita in omejenega števila likovnih objektov, ki jih dobesedno riše s čopičem s svojo tradicionalno "nervozno" oscilirajočo linijo. Objekte praviloma razporeja v kompozicijsko prostorski diagonali, pri čemer ustvarja likovna celota vtis lebdenja v klavstrofobičnem brezprostorju. Omenjena, očitno iz Jerajevega risarskega oziroma grafičnega opusa izhajajoča faza iz obdobja ob prelomu stoletja, se zdi kot neke vrste cezura med predpreteklo "eruptivno ekspresivno" fazo, ki je trajala nekje do leta 1999 ter najnovejšo fazo iz obdobja 2003 in naprej, kjer umirja kompozicijo in ji daje stabilnost koordinatnega sistema. V primerjavi s predpreteklo fazo prostor torej ni več ukrivljen, gostopotezno tkanje se zrahlja, ponekod celo izgine na račun barvnih ploskev, še zmeraj ekspresiven kolorit pa ohrani enake kromatične vrednosti, vendar pridobi na izrazitejših svetlobnih učinkih.

Večina Jerajevih prizorov se dogaja v eksterijerjih, bodisi krajinah ali parkih bodisi vedutah urbanih naselij, kjer se vedno pogosteje pojavljajo prepoznavne stavbe (fotografske predloge!), obdane s cvetočimi vrtovi in osamljenimi sprehajalci, ki so končno odrešeni kaotičnega dirjanja ter trdno zasidrani v prostoru. Horror vacui izgine, saj je število likovnih objektov reducirano v prid preglednosti. Likovna celota tako posreduje občutek stvarne eksistence, verjetno prvič v Jerajevem opusu.

Izhodišče umetnikovih upodobitev, tako na platnu kot na papirju, je še zmeraj risba, s katero gradi osnovno dekonstruktivno čipkasto omrežje neenakomernih linijskih prepletov, vendar so likovni objekti sedaj dodatno urejeni v širši, pravokotni mrežasti kompoziciji, ki daje celotni likovni konstrukciji izjemno trdnost, ne da bi vplivala na "baročno" odprtost dogajanja. Pri tem je avtor opustil tudi izrazito ekspresivno prostorsko deformacijo, ki je zaradi ukrivljenosti ustvarjala vtis, kot bi likovne objekte s centrifugalno silovitostjo pehala iz ravnovesja. Namesto paranoične ekspresivne dekonstrukcije se tako pojavi skoraj nadstvarno učinkujoča uravnoteženost. Najbolj izrazita faktorja globinske dinamike sta prostorsko-kompozicijska diagonala in barvna toplo-hladna modulacija, svoj delež h globinski iluziji pa prispeva tudi mistična svetloba, ki se v prizorih somraka pojavlja v obliki skrivnostno žarečih objektov. Mistično žarjenje, kot popolna novost v Jerajevem opusu, uvaja nadrealistično, malodane sanjsko atmosfero v sicer tradicionalni "jerajevski", ekspresivno učinkujoči kolorit, posredujoč likovni celoti značaj sakralnega v vsakdanjiku. Zmago Jeraj je namreč "...le slehernik, ki beleži dogajanja iz vsakdanjega življenja", pri čemer pa, kot umetnik, opozarja na ključne detajle, iz katerih sestoji celovita lepota stvarstva.

 

Mario Berdič

 

<< Nazaj