MIKRO KRAJINA

V ustvarjalnosti akademskega slikarja Rada Jerica še vedno nastopa krajina kot navdihujoca sila, in to ne le ko naravni ambient doživlja neposredno, ampak tudi takrat, ko snuje likovne zgodbe v zaprtosti in intimi svojega ateljeja. Videnja, obcutenja, misli in spomini pušcajo namrec tako mocne sledi, da jih avtor lahko oživi in vizualizira kadarkoli in kjerkoli.

V krajinskem slikarstvu je Jeric prešel tri ustvarjalne faze. V prvi je beležil makro krajino. To je bil širok, nekoliko specificen (s pticje perspektive) pogled v prostor. V naslednjem obdobju je gojil ciklicen Spomin na krajino. Tokrat pa se je odlocil za mikro krajino. Ceprav ta ucinkuje najbolj abstraktno, je v resnici najbolj realna.

A konkretna stvarnost je le fragment, projiciran, razpršen v novo slikovno dimenzijo, najpogosteje na enakostranicni format, ki že sam po sebi namiguje na sintetizirano in centralisticno zasnovano pripoved. Je realno bistvo, na katerega se je avtor omejil, ga položil v materializirane barvne nanose in ga zaznamoval z dinamicno potezo. S tem ga je potopil v snovnost in razdrobil na delcke sicer vehementnih potez. Od njega pa je ostalo le še osebno podoživetje in izpostavljen ekspresivni moment.

Rado Jeric je tokrat posegel po oljnih barvah. Kot izvrsten kolorist, slikar, ki cuti barvo in vedno znova odkriva njeno temperamentnost, je iz njih izvabil vso specifiko in izraznost, barvni spekter pa razpel v dolgem in širokem loku, ohranjajoc naravnoposnemajoci temelj. Tako se lahko z njegovimi slikami odpravimo na popotovanje skozi razlicna obdobja casovnega krogotoka in spoznavamo specifiko atmosfere v posameznih geografskih prostorih. Vselej pa si avtor vzame tudi kancek barvne interpretativne svobode, ki mu omogoca osebno naglašeno filtriranje in s tem izražanje stanja duha.

Avtor nanaša barvo z lopatico, in to v širokih, pastoznih, materializiranih nanosih. V preteklosti jih je spajal, podrejajoc se osebno izbrani ureditveni shemi, pa tudi upoštevajoc kompozicijsko ravnotežje izbranih barvnih mas v smislu toplo-hladnega uravnavanja. V najnovejšem slikarjevem ciklu ni zaznati posebnih pravil sestavljanja, pa vendar so na nekaterih slikah obrobja temnejša, jedra pa svetlejša. Avtor se poslužuje tudi komaj zaznavnega komponiranja barv po diagonalni smeri, v izmenjavajoci se ubranosti temnih in svetlih, kar mu omogoca vnašanje dodatne dinamike. Vselej pa je na slikovnem polju prisotna ritmika nizanja. Ta kot ples neštetih korakov preplavi slikovni oder in ga spremeni v površinsko razgibano prizorišce, saj so nekateri barvni nanosi tako izraziti, da izstopajo s ploskve. S tem nad slikovnim poljem zaveje zanimiva dinamicna atmosfera. V njen ritem pa so ujete tudi posamezne poteze, ki jih avtor naredi kar s konico lopatice. Te dobesedno zarežejo v dvodimenzionalno površino in ucinkujejo kot graficno naglašena stopinja.

Rado Jeric v svojem likovnem snovanju nikoli ni prešel v povsem ploskoviti slog, ceprav so nekatera dela izrazito opozarjala na to dejstvo. Na najrazlicnejše nacine je ostal iskalec globine, pa ceprav je ta le vecna iluzija. Tudi tokrat v njegovih slikah slutimo prostor. Tam zadaj, za vsemi nanosi je prostor natrgane svetlobe, ki ga avtor pricara z belimi ali rumenimi barvnimi akcenti. Zdi se, da lovi svetlobo, prihajajoco iz ozadja slike, na podoben nacin, kot ga je poznalo in uporabljalo že barocno slikarstvo.

Tokratne slike Rada Jerica premorejo izjemen energijski naboj. Avtor si namrec že v prvobitni zamisli prizadeva ustvariti energijo slike. Brez nje je namrec likovno delo brez življenja in sporocilne moci. Ta pa se ne skriva v mimeticnem podajanju videnega, temvec je sporocilnost mišljena kot vtis, kot ekspresija trenutka.

De Kooning je zapisal, da mora biti tudi abstraktna slika podobna necemu. A ceprav je konkretno videnje na tokratnih slikah Rada Jerica izmuzljivo, predvsem pa predmetno nedolocno in le ob vecji koncentraciji prinaša košcek asociativnega namiga, pa so to artefakti, ki imajo svojo podobo ter premorejo moc in izraznost. So še eno slikarjevo iskanje na motivni poti, ki vodi v krajino, veduto, morda cvetlicno tihožitje. Ceprav so celota, zaznamovana z dovršenostjo likovnega snovanja, so hkrati le drobec, fragment, v katerega je avtor fokusiral svoj pogled. Iz makro je vzel le mikro. A to je spremenil v samostojen, osamosvojen, abstrakten motiv, v drobno, pomenljivo senzacijo prostora. Kot bi s fotoaparatom vstopil v ta prostor in se z »zoomom« približal posameznim izsekom in predmetom, tistim drobnim, a kljucnim in zgovornim formam. In to cisto od blizu.

Anamarija Stibilj Šajn