Akademski slikar Rado Jeric iz Maribora se skozi celoten likovni opus najraje posveca klasicni motiviki, predvsem krajinam in vedutam, pogosto cvetlicnim tihožitjem, redkeje pa se loteva cloveške figure, bodisi portretne ali karikaturne. Praviloma ustvarja v tehnikah akrila na platnu, akvarela in risbe na papirju ter razlicnih graficnih tehnikah. Umetnik slikovno površino s pomocjo poljubno oblikovanih ploskev, ki jih modelira s pastoznimi barvnimi lisami - barvna ploskev pa nikakor ni le staticen objekt, marvec ima poleg konkavne ali konveksne površinske in globinske napetosti opredeljeno tudi lastno smer, posredujoc vtis ekspresivne deformacije. Med seboj razlivajoce se barvne konstrukcije posredujejo v njegovih najnovejših delih izrazitejši vtis slikovitosti, ki ga stopnjuje z globinsko-iluzionisticnimi sredstvi. Slikovno površino razdeli v prostorske plane, ki so lahko orientirani bodisi ortogonalno bodisi diagonalno. V okviru barvne perspektive morda najocitneje zaznamo voluminozno ucinkovanje kromatsko moduliranih barvnih gmot, ki ga Jeric še dodatno okrepi s slikovitim izmenjavanjem toplo-hladnih barvnih kontrastov. Neposredno na perspektivicna sredstva navezuje tudi kompozicija, ki ucinkuje na prvi pogled poznobarocno svobodno, kot poljubni izrez iz narave, v resnici pa je skrbno premišljena v smislu kompozicijske tehtnice. Likovne objekte namrec razporeja v omrežja z izmenoma vodoravnim ali navpicnim poudarkom, posredujoc vtis barvnega tkanja. Tak sistem je ritmiziran in odprt ter se nadaljuje v neskoncnost cez vse robove nosilca. V omrežje poljubno vkljucuje standardne likovne objekte kot so hiše, polja, gozdovi, posamezna drevesa, ceste, reke, jezera in oblake, vendar brez cloveških figur. Kot izrazitemu koloristu je Jericu kljucnega pomena tudi barvna kompozicija, ki jo harmonicno uravnava po nacelu ravnovesja barvnih mas, pri cemer je razpon barvne palete izjemno širok, ohranjajoc v osnovi naravno barvitost pokrajine, prilagojeno letnemu casu in hkrati razpoloženjsko doživljeno. Umetnikovi pejsaži, vedute in tihožitja resda ustvarjajo vtis realno obstojecih geografskih predelov, vendar s premaknjenim fokusom, torej neostro, saj so detajli nejasni, likovne objekte pa lahko zaznavamo le v obliki abstraktnih barvnih lis in ploskev. Jericeve risbe na recikliranem papirju z dvojnim nosilcem (vcasih tudi perforirane) sodijo v okvir obsežnega ciklusa » Krajinskih spominov«, kjer svojo znacilno stilizirano, iz barvnih ploskev sestojeco krajino prvic upodobi risarsko, s skrajno reduciranimi likovnimi elementi. Kot primarno izrazno sredstvo po dolgem casu znova uporabi linijo, s katero upodablja edine likovne objekte: polja. Slikovna površina tako sestoji iz konkavno ali konveksno napetih ploskev, ki jih zapolni z vodoravnimi, navpicnimi ali diagonalnimi crtami od roba do roba posamezne zakljucene ploskve v smislu graficne šrafure. Krajina je brez horizonta in brez detajlov, obstajajo le polja, ki tvorijo, iz akrilov prevzeto, prostorsko poglabljajoco se mrežasto kompozicijo. Iz navedenega lahko povzamemo, da risarski ciklus, ki ga Jeric sicer že v osnovi zasnuje abstraktno, cetudi izhaja iz nekoliko »stvarnejših« akrilov (sedaj že) minule faze, neposredno vpliva na radikalizacijo oblikovne stilizacije v njegovi trenutni akrilni produkciji, ohranjajoc hkrati znacilno kompozicijo in slikovit likovni izraz. Likovna dela Rada Jerica v celoti ucinkujejo izrazito dinamicno z mocnim ekspresivnim nabojem, kljub temu pa posredujejo obcutje domacnosti in intimnega zavetja štajerske gricevnate pokrajine in naselij, še posebej mesta Maribora.

Mario Berdič