SLIKARSKI KLICAR BIBLIJSKEGA DUHA
Akademski slikar Matej Metlikovič je krhko vznesen klicar popolne zazrtosti v duha, osredotočenega v sporočilih Svetega pisma. Zato se je izkazal kot poklican, da s slikami oživi »biblijske« verze pesnika in duhovnika Stanka Janežiča in jim ustvari idealno spremljavo, iz katere dehti zapeljivo radoživa, a obenem neotipljiva in nečutna svetopisemska barvitost.
Osnovo Metlikovičevih podob ustvarjajo bolj ali manj kompaktne intenzivno žareče barvne ploskve, s katerimi umetnik simbolično označuje in razporeja izrazito duhovni prostor, celo kadar so prizori posajeni na travnike Zemlje. Njegovo simbolično ubrano duhovno barvo prepaja z enakomerno, nadnaravno pojmovano svetlobo, v to osnovo pa so s sunkovito potezo vrisani upesnjeni prizori ali sporočila, spremenjeni v znamenja ali ideograme. Tako kot geometrizirane ploskve čistih barv je videti izrazito shematična in navzven šablonska tudi risba, vendar je njen zamah z otroško zaupljivostjo, značilno za Metlikoviča, podvržen docela istemu vzgibu kakor barvno označevanje duhovnega prostora. Zamahu roke se umetnik skoncentrirano in le na videz improvizacijsko prepušča s popolno vero ali pobožno željo, da bi skozenj zavel klic nadosebnega duhovnega sveta, zgoščen v znamenja, ki jih z zračno lahkoto oživlja linearni ritem, vnašajoč v podobe tudi značilno muzikalno spevnost, s katero se celo človeške roke spreminjajo v angelska krila. Tako se v sožitju barve in risbe na Metlikovičevih podobah prežema dvojna lahkotnost, prežarja pa jo velik optimizem, ki ga rojeva zaupanje v smisel sveta in v njegovo nesmrtno počelo, ki je zanj vseskozi nadnaravno in usmerjeno v večnost.
Umetnik v svojem delu lebdi nad zemljo in vsakdanjostjo ter prisluškuje pomenljivosti svetopisemskih zgodb in prizorov, ki jih želi kot slikar znamenj silhuetno zaobseči s hipnim ritmom svoje sunkovito priostrene risbe; zato je v luči njegovega pogleda tudi vse, kar se dogaja na Zemlji, obenem oddaljeno in kozmično ter dojeto kot čudežen preblisk, zapisan v večnost, tako kot kratkotrajna pomlad prvih staršev v svetopisemskem Raju ali ljubezenski ples Visoke pesmi. Njegove zgodbe ali zemeljski prizori (na primer Davidov boj z Goljatom, kralj David s Harfo ali edikula z egiptovskim Jožefom) so dosledno spremenjeni v emblematski znak ali skorajda »hieroglif«; božična podoba Jezusovega rojstva je – vpeta v krožnico zemlje pod sinjim nebom – simbolično vseobsegajoča, vizijski prizor s prerokom Izaijo pa je spremenjen v zanosni slap luči, vtisnjene v poševno razgibano geometrijsko ploskev. V slikarjevi krhki dinamiki slutimo »spomin« na biblijski let skozi večnost, ki ga – tako kot zalet goloba nad mogočno Noetovo glavo, potopljeno v nebo morja – poganja tudi tlenje hrepenenja. Vsak slikarjev zamah je samo gib, ki ga zanaša veter biblijskih sporočil v barvni sadovnjak njegovih posvečenih znamenj.
Take podobe so nadosebna in v značilni risarski fakturi zelo osebna Metlikovičeva sinteza starodavne krščanske in novodobne, tudi z abstraktnim izročilom prežete poduhovljene umetnosti 20. stoletja. Metlikovič je svetopisemskim idejam, ki ga prežarjajo in usmerjajo v življenju, ponudil svoj likovni rokopis, in zato se njegova črta na teh slikah z iskrenim veseljem prilega prav specifičnim ustvarjalnim vzgibom, ki jih navdihuje dojemljivost za sakralnost. Ponekod mu plameneče šviga in drugod se oglato umirja v bolj statično obrednost, vsepovsod pa išče najprimernejši način za skrajno lapidarno vizualno »definicijo« posamezne pesmi, lebdeča na barvnih prizoriščih med znamenji in ritmi. Kot oznanjevalka najsvetlejše luči pa dominira, ko v čaši upanja zaobjame beli vzgon Jezusa Kristusa, ki je v svojem vstajenju nežno vznesen kot živa rast in obetajoč brst; podobo materinske Cerkve, s katero ciklus izzveneva, pa zaznamuje značilni metlikovičevski obraz, sijoč v rumeni luči nad sinjim človeštvom, ki s svojim »egiptovskim« očesom vedro bdi nad odrešenostjo sveta.
S tako zaupljivostjo je Matej Metlikovič sporočilo Janežičevih svetopisemskih besedil prevedel v svoj tipični likovni jezik, ki izrecno ustreza poenostavljeni, v idejo usmerjeni govorici znamenj, kakršna zvesto zarisuje biblijska pričevanja in je hkrati izhodišče, ki nam prebuja tudi poetično bogastvo slutenj. S svojih nezemeljskih tal umetnik kot božji otrok gleda na zgodbe in ljudi v luči kozmične ideje in jih vidi kot harmonično, v biblijskem izročilu o božjem načrtu vtkano skupnost; to skupnost pa v njegovi umetnosti prešinja iz svetopisemske davnine ohranjeni duhovni vzgon, ki – prek najbolj ekspresivne in trpke podobe križanja – usmerja umetnikov pogled k zaupanju v večnost: v odrešilno svetlobo nebeške luči, s slutnjo katere so prežarjene vse Metlikovičeve podobe.

Milček Komelj

Dinamično slikarstvo Božjih znamenj
Vsa Metlikovičeva dela so prepričljiva ekspresionistična podoba umetnikove duhovne energije, v svetlobo barve, zanos forme in simboliko motiva zajetega doživljanja, usmerjenega v izrazito duhovne sfere in naslonjenega na izročilo vere v svetlobo in prenovljeno življenje, ki premaguje smrt… V njih dominira luč in vsa tema se vsaj pri vrhu preliva v svetlobo: prav nič ni v njih docela mirnega ali čvrsto kompaktnega, ampak vse drhti ter se vrtinči v dinamiko življenja… Vse barve – rdeča, modra, zelena – so kozmične in njihovi prelivi so spoj neba, ognja in sončne zlate luči in teme, ki je le prehod v svetlobo…
Slikarjeve poteze so sunkovito zaokrožene, predane hipnim impulzom in uvite v plamenenje, iz katerega se prikazujejo, pogosto v kozmičnih koncentričnih krogih, shematično stilizirani obrazi in kretnje, valujoče roke, angelska krila ali nemirne ptice…
Metlikovičevo delo je navznoter docela enovito, navzven pa razpeto med poetične vizije, muzikalne improvizacije in ornamentalno, dekorativno-simbolično liturgično umetnost, ki docela zaživi šele v sožitju z mističnimi ambienti…
Krhki zanos in muzikalna dinamika Metlikovičevih risb in akrilov se vedno znova spreminjata v splet asociacij, ki ideje spreminjajo v liturgične obrazce, ali se usmerjata v ponotranjeni ples gest, slikovito vznemirjenih na ozadju, v katero je z abstraktno razpršenostjo pikčastih nanosov ponekod sugerirana kozmična eksplozija…
Črte na takih delih delujejo predvsem s svojo veliko zračnostjo in žuborijo kot studenci, v neštetih metamorfozah se spreminjajo v šelest ptičjih ali angelskih kril, pod njimi pa se pne lok zemlje ali se nad njimi razteza vesolje in pleše v istem zanosu kot sleherno zemeljsko ali nebesno bitje.
Slikarjeve ptice so ptice duše, tako kot je žarenje njegove atmosfere zvenenje nebes in kot so obrazi pogledi angelov in Marije ali Boga, vselej dematerializirani v ritem, kot bi se vedno znova rojevali iz krožeče kozmične zasnove. Iz vesoljnega ritma kot temeljnega izvora Metlikovičeve poteze vstaja vse živo kot plameneče znamenje, v svoji nežni vznesenosti odprto le za speve duha, tleče v prosojnosti neba, raztopljeno v svetlobi oken, zgoščeno v simbole liturgičnih tkanin…
Iz take muzikalnosti in prav plesne melodičnosti črte je jasno razvidna slikarjeva naklonjenost izraznemu plesu in glasbi, zato ni naključje, da je njegova umetnost že večkrat doslej navdihnila plesalke, da so z gibi rok in telesa skupaj z glasbo vstopile v ris njegove umetnosti kot sestavine na novo oživele celostne umetnine. Poseben impulz pa je slikar odkril tudi v zvenenju Rilkejevih Devinskih elegij, v katerih so zajeti angeli, ter v delu skladatelja Messiaena, ki je v svojo glasbo spreminjal petje ptic ter s krhkim orientalskim prizvokom razprševal zvoke v vesolje podobno, kot jih vidimo v muzikalnih Metlikovičevih delih, v katerih so ujeti polet ptic, ples in glasba.
V tako utripanje, ki ekspresionistično uteleša stvarniški nemir, je zajeto večno gibanje duha, oznanjajočega pot odrešitve k duhovnim virom nadzemskega in nadosebnega središča: k energiji večnega počela, v katero umetnik s svojimi koncentričnimi krožnimi zamahi kot v žareče sonce projicira nevidni obraz Božje luči.
Z vsem tem umetnik prestreza znamenja Božje navzočnosti, ki jo čuti v žarenju barv in dinamiki vsega stvarstva, in spreminja svoje slikarstvo v izraz čudenja, hvalnice ter molitve, v svetopisemsko obarvano sporočilo, ki pretaplja dediščino mistične srednjeveške umetnosti in poduhovljenih ekspresionističnih prijemov 20. stoletja, sunkovitost gestualnega in slikovitost abstraktnega slikarstva v docela individualen rokopis. Ta je v duhu orientalskih pismenk v bistvu še bolj kot slikarski izraz duhovna pisava, ki odločno in hkrati lahkotno igrivo uporablja razvidne simbole in je posrednik skrivnostnega nadosebnega sporočila. V taki kaligrafiji je avtorska gesta do kraja obvladana in v likovnem pogledu docela osebno prepoznavna nosilka slikarjeve enkratne risarske individualnosti. A je vendar v svoji notranji nujnosti hote nadosebna, kot bi se umetnik čutil pesniškega duhovnika, ki z liturgičnimi znamenji črt nežno riše božja znamenja – do skrajnosti zgoščena, kot da so tu le za trenutek, a oznanjajo večnost.

dr. Milček Komelj
Iz uvodne besede ob razstavi v galeriji Korotan na Dunaju, 1999