Slikarska videnja, polna barvite dinamike Akademski slikar Matej Metlikovič že skoraj trideset let ustvarja na področju likovne umetnosti. »To pomeni, da danes lahko govorimo o zreli podobi ustvarjalca, ki je ves čas svojega ustvarjanja iskal navdih v svetopisemski duhovnosti in teologiji. Gre torej za osebnost, ki je med redkimi slovenskimi umetniki tvegala svojo umetniško pot v neizčrpna prostranstva religioznega. Ta naravnanost je seveda spontano vodila slikarja v liturgični prostor, kateremu je poleg svojega svobodnega ustvarjanja namenil največ energije. In to ne samo v Sloveniji, ampak tudi na Hrvaškem, na avstrijskem Koroškem in med evangeličani v Nemčiji.«1 Ker je njegovo umetniško delo v veliki meri posvečenolikovni opremi bogoslužnih prostorov, s tem neposredno vpliva na razvoj in kvaliteto sodobne likovne umetnosti, ki nastaja v teh prostorih danes. S svojimi raznovrstnimi deli, izdelanimi v različnih materialih, oblikah in tehnikah (dela na platnu in papirju, barvna okna oz. vitraji ter dekorativni predmeti iz stekla, predloge za vezena bogoslužna oblačila in antependije, ilustracije pesniških besedil), ostaja zvest interpret svetopisemske tematike, pri čemer navdih te knjige knjig obogati z lastnim razmišljanjem, čutenjem in doživljanjem. Milček Komelj, ki je s svojo značilno poetično mislijo doslej že večkrat interpretiral slikarstvo Mateja Metlikoviča, je avtorja označil kot ustvarjalca, »usmerjenega v izrazito duhovne sfere«, ki v svoja dela vedno znova »prestreza znamenja božje navzočnosti, ki jo čuti v žarenju barv in dinamiki vsega stvarstva (…), ki pretaplja dediščino mistične srednjeveške umetnosti in poduhovljenih ekspresionističnih prijemov 20. stoletja, sunkovitost gestualnega in slikovitost abstraktnega slikarstva v docela individualen rokopis«.2 Duhovna izraznost Metlikovičevega slikarstva je vsekakor povezana tudi z navdihom drugih umetnosti, predvsem glasbe (kar je značilno tudi za mnoge avtorje moderne dobe, npr. za Kandinskega in Kleeja), saj se v njegovem slikarstvu »razkriva tudi izrazit smisel za muzikalnost, razviden v prelivih barv in zlasti ritmu poteze. (…) Metlikovičeve slike so slikarske skladbe, ki v nekaj barvah in ritmih zajemajo dinamiko celovitosti (…).«3 V zvezi s tem je treba omeniti zlasti močan navdih, porojen iz srečanja z glasbo, poezijo in mislijo francoskega skladatelja Oliviera Messiaena (1908–1992).4 Poleg glasbe pa je tu še poezija in pa plesni gib – iz teh navdihov se je porodilo tudi njegovo ustvarjanje v duhu celostne umetniške kreacije oz. sinergičnega povezovanja različnih umetnosti: ob predstavitvah svojih del namreč pogosto skupaj z drugimi ustvarjalci sooblikuje spremljevalne dogodke z glasbo, plesom in recitacijo. Povezavo Metlikovičevega slikarstva z glasbo in z mojstri modernega slikarstva pa je zgoščeno opredelila tudi gospa Karin von Maur, avtorica knjige »The Sound of Painting«, kot odgovor slikarju, ki se je s pismom odzval na njeno knjigo: »Kar ste napisali o odnosu med vašim delom, še zlasti slikanim steklom, in glasbo, na splošno in še posebej z Messiaenovo, je še en dokaz intimnega prepletanja vizualne in zvočne umetnosti. Vaše slike so neke vrste sinteza Matissea in Kandinskega, ki ju povezujejo abstraktne okrajšave, plesni ritem in dinamična melodija.«5 Metlikovičevo slikarstvo je polno barve in njenih izjemnih odtenkov. »Vse Metlikovičeve slike namreč žarijo v barvah, ki jih prežarja notranja – ne atmosferska – svetloba: zlata, onstranska, topla in varna, radodarna nebeška luč. Taka luč je resnični ambient, krajina, resnična zemlja in nebo njegovih slik. Z njo pa so presvetljene tudi druge barve, ki jih svetloba rešuje krčevitega zemeljskega objema, zlasti ognjeno rdečo, kjer plamenenje zemeljskosti prežarja z ognjem očiščenja. Nebesno-morska sinjina in angelska belina, ki poleg nje prevladujeta, pa sta tako in tako duhovni barvi, ki spremljata prehajanje vsega v kozmosu v toploto duhovne luči.«6 Že na začetku Metlikovičevega umetniškega delovanja je Marko Ivan Rupnik o njegovih barvah zapisal: »Govoriti o Metlikovičevi barvi ni lahko, kajti njegova kromatska lestvica dejansko zavisi od samega načina slikanja. (…) Gre za barvo, čisto in intenzivno, čez katero pride nova, kvalitetno drugačna barva, ki zaradi močne poteze z lopatico ustvarja transparence, prosojnosti. (…) Barva je v pravem fizičnem in metafizičnem odnosu z drugo barvo.«7 Prav ta način slikanja omogoča Metlikoviču, da imajo poseben učinek tudi njegovi vitraji in druga dela v steklu, ki jih v zadnjih letih ustvarja skupaj z oblikovalcem stekla Stojanom Višnarjem. Polaganje različno obarvanih stekel po slojih in njihovo spajanje (fuzija) pri visokih temperaturah privede do novih barvnih efektov, celoto pa oplemeniti še ekspresivna črna linija s čopičem, s katero slikar prek tako nastale večbarvne steklene plošče zariše obraz, ptico, angela, zvezdo ali kakšen drug simboličen lik. Na razstavi z naslovom Iluminacije, ki smo jo skupaj z avtorjem pripravili v Slovenskem verskem muzeju v Stični, prikazujemo izbor del, ki jih je Metlikovič ustvaril v zadnjih letih. Vsebinsko smo jo razdelili v štiri tematske sklope: »Obrazi, angeli in ptice«, likovne predloge za liturgična oblačila in antependije, ilustracija in knjižna oprema ter predloge za barvna okna (vitraje) in nekatera dela v steklu. Udejanjanje Metlikovičevih likovnih zamisli v tako različnih materialih ter bogata ikonografija nedvomno kažeta na njegov izreden umetniški potencial, ki se kaže v številnih dobro premišljenih in zasnovanih umetniških delih. Marko Ivan Rupnik je zapisal, da so Metlikovičeva dela pravzaprav »itinerarij, vodnik po postajah njegovega notranjega dogajanja. To je slikarstvo odnosov in iskanja. Iskanje resničnega, tistega zadnjega, trdnega, ki umetnika vabi in mika z lučjo, jasnostjo, z bivanjsko trdnostjo. (…) To je težko in tvegano iskanje zadnjih stvari znotraj psihe, ki je osebna in dinamična.«8 Po njegovem gre pri tem slikarstvu za »notranjo resnost, ki nujno posega v ontologijo osebe. (…) Navidezna lahkotnost in poetičnost figur v Metlikovičevem slikarstvu je v bistvu osebnostno težka in polna, do skrajnosti pomembna odločitev, ki se določi v vsaki potezi, v vsakem poskusu.«9 V sklopu z naslovom »Obrazi, angeli in ptice« so na ogled akrili na platnu in papirju ter risbe s tušem na papirju. V zvezi s tem bi rada omenila Rilkejevo metaforo o angelih kot pticah duše iz Devinskih elegij, ki se je slikarja še posebno dotaknila: Vsak angel je strašen. In vendar, gorje mi, V veliki meri so ta dela povezana tudi z glasbenimi vizijami Oliviera Messiaena, v zadnjem času pa še s skladbami Astorja Piazzolle (1921–1992). Messiaen, ki je svoja dela utemeljeval s teološko-poetičnimi meditacijami in hkrati, kot ornitolog, v svojo glasbo vključeval tudi ritme in melodiko ptičjega petja, že leta navdihuje Metlikoviča pri upodabljanju ptic, pa tudi angelov. Srečanje z glasbo Astorja Piazzolle pa je navdihnilo cikel z naslovom »Tango za srčno ptico«.11 Tako, kot je tango sunkovit, strasten in poln poetičnega zanosa, so tudi Metlikovičeve »srčne ptice« polne energije in hkrati hrepenenja. Kot sam razmišlja, »lahko tango v kontekstu krščanstva povežemo z biblijsko Visoko pesmijo ljubezni, ki je prav tako kot ta ples polna ljubezenske strasti, ritma združitev in ločevanj, presenetljivih obratov, rezke bolečine in hkrati veselja, ognjevitosti in žarenja …«.12 V drugem sklopu so predstavljeni Metlikovičevi osnutki za liturgična oblačila in antependije. Na ogled je predvsem serija študij in osnutkov za najnovejši mašni plašč. Na primeru te serije, vključno s končno predlogo za omenjeni mašni plašč, želimo pokazati ustvarjalni proces, ki na začetku sili umetnika k iskanju idej, k meditaciji in razmišljanju, kar privede do prvih skic in nato do močne inspirativne faze, pri kateri je poudarek na zanosu iskanja-ustvarjanja, ter do končne faze, v kateri gre za prenos vehementnega slikarskega medija v druge tehnologije oblikovanja (blago, steklo). Metlikovičevo delovanje sega tudi na področje ilustracije in knjižne opreme. S svojimi ilustracijami je opremil že vrsto knjižnih del, leta 1992 tudi slovenski prevod poezije papeža Janeza Pavla II.13 Njegovo najnovejše večje delo s tega področja je cikel sedemnajstih ilustracij za knjigo Stanka Janežiča »Klicanje – Sveto pismo v pesmih«.14 Nekaj ilustracij, pa tudi študij in še neobjavljenih variant za to knjigo, je predstavljenih v tretjem sklopu naše razstave. V četrtem sklopu predstavljamo študije in predloge za barvna okna (vitraje) ter nekatera manjša dela, izvedena v steklu, ki jih po Metlikovičevih predlogah ustvarja oblikovalec stekla Stojan Višnar iz Radovljice. Steklo, ki dopušča barvitost in prosojnost, elegantna črna linija s čopičem ter posebni formati v obliki polkrožnih izsekov oziroma peruti povzdigujejo tako barvna okna in slike v steklu kot tudi unikatne dekorativne posode (krožnike) v dovršene umetnine. Matej Metlikovič s svojimi deli dokazuje, da je zanimiv in prodoren umetnik, ki nenehno išče nove poti, moč in navdih pa prejema iz neskončnega sveta umetnosti in svoje globoke meditativne notranjosti. Uvodno predstavitev avtorja in naše razstave lahko lepo sklenem z mislijo Milčka Komelja: »Tako kot nekoč Kregar in še kdo je Metlikovič osebnost, ki se ji v rokah in pogledu vse naravno tako rekoč samoumevno spreminja v nadnaravno, smrt v življenje in zemlja v mistično porodnico neba; s tem pa se njegova umetnost zelo vidno uvršča med prenovljene oblike našega kvalitetnega religiozno obarvanega in v bistvu ekspresionističnega, v posebnih nalogah tudi cerkvenega slikarstva, ne da bi kakorkoli izstopala iz čisto umetnostnih teženj časa, ki naglaša nujnost čim izrazitejših osebnih poetik, in zato zagotavlja kvaliteto tudi na tem tradicionalnem, nekoč osrednjem, a dolgo in pogosto tudi še danes estetsko zanemarjenem področju.«15 Mag. Nataša Polajnar Frelih 1 Ivan Štuhec, Kozmična liturgija slikarstva, januar 2002. Objavljeno |