Prostorska instalacija

Kiparstvo komplementarnih vrednosti akad. kiparja Marjana Dreva na Rakuševem trgu v Mariboru, v organizaciji Inštituta za kiparstvo iz Ljubljane pod vodstvom Staše Kokot, pomeni pomembno osvežitev lokalne kulturne podobe, saj se ne dogaja pogosto, da bi bila na javni zelenici v središču domačega mesta postavljena na ogled kakšna umetniška instalacija. Za zgled so lahko razmere v prestolnici, kjer si je Gruberjeva galerija na prostem že pred leti pridobila svoj stalni razstavni prostor v parku pred Gruberjevo palačo, prav tam pa je bila pričujoča razstava prvič predstavljena. Končno se lahko tudi mesto Maribor pohvali, da je ob pričujoči razstavi pridobilo stalno razstavišče na prostem. Na prvi pogled šokantno in nadrealistično učinkujoča kiparska instalacija sestoji iz treh parov nadnaravno velikih stolov, ki jim pripada še ustrezni prostorski vozel. Ob pogledu na skupino stolov namreč nehote podoživimo Guliverjeve občutke ob prispetju v deželo Brobdingnag, vendar pa kmalu spoznamo, da so ustvarjeni po človeški meri in niso namenjeni velikanom. Marjan Drev se že vrsto let ukvarja s teorijami iz področja topografije (nauka o prostoru), vključno s teorijo trolistnih prostorskih vozlov v likovni umetnosti, temelječo na štirih osnovnih aksiomih, ki jo prakticira in hkrati raziskuje na primerih dvojnih komplementarnih podob v obliki geometrijsko abstraktnih in figuralnih reliefov ter "neuporabno" uporabnih predmetov, kot so svečniki, čajni oz. kavni vrči in skodelice, maske, čelade in stoli. V svojih teoretskih in praktičnih raziskavah Marjan Drev tako združuje najnovejša dogananja v naravoslovju z likovnoumetniškim ustvarjanjem. V skladu z Drevovimi likovnoteoretičnimi raziskavami je prostorski vozel kompozicijski nosilec vsakega asimetričnega kiparskega objekta, njegovo prisotnost pa dokazuje s čistimi geometrijskimi sredstvi v vsaki kompoziciji od zgodnjega kontraposta pa vse do kubizma in dalje, pri čemer je občutje ugodja ob opazovanju odvisno od harmonije oz. disharmonije proporcev, podobno kot pri glasbi ali poeziji (metrika). Tukaj se kaže tudi psihološki aspekt dojemanja umetnine, poleg estetskega in racionalnega. Tako prostorski križ kot tudi trolistni vozel izhajata iz prostorskega koordinatnega sistema, z razliko, da je križ statičen in ortogonalen, vozel pa dinamičen in ukrivljen, saj ga izpeljujemo s pomočjo trojne torzije krožnice. Vsaka podoba je torej “zamrznjena” sekvenca premikanja poljubne oblike skozi prostor. Marjan Drev izpeljuje komplementarne pare objektov na podlagi ravnovesja med absolutnim in relativnim kiparskim prostorom, v skladu s simetrijo vrteža in obrata, pri čemer posamezne oblikovne fragmente neke likovne celote po prostorskih ravninah poljubno razteza ali krči, jih ravna ali ukrivlja, votli ali polni, povečuje ali pomanjšuje, vendar v proporcionalnih kvantitetah. Na podlagi skladja med vboklinami in izboklinami lahko ugotovimo tudi spolno razliko med objektoma. Ob tem tvori "prvotna" oblika s svojo "protiobliko" homeomorfno celoto, kar pomeni, da lahko ena oblika preide v drugo in obratno. Ne le pri reliefih, marveč tudi pri Drevovih homeomorfnih skodelicah in čajnikih je po eni strani vidna likovna aplikacija pravil evklidske geometrije, ki velja za ravni prostor, po drugi strani pa eliptične in hiperbolične geometrije. Marjan Drev pa se v najnovejšem likovnoustvarjalnem obdobju hkrati vrača k človeški figuri in to izključno v reliefih, ki pa imajo tabelni format (portabli). Pričel je s ciklusom Via Crucis s statičnimi figuralnimi kompozicijami, nadaljuje pa s serijo kompozicijsko ekspresivno razgibanih figur ob oblikovno deformirani globinski iluziji prostora. Za razliko od pravil simetrije in izometrije v okviru relacij med posameznimi objekti se topologija v likovni umetnosti ukvarja tako s prostorom samim, točneje z okolico objektov, kot tudi s položajem teh objektov v prostoru oziroma z možnostmi upodabljanja iluzije prostora (transfer iz realnega v nerealni prostor), pri čemer se pojavi vprašanje, ali lahko sploh človek resnično dojame realni prostor. Z umestitvijo asimetričnih komplementarnih dvojic objektov v realnem prostoru se je Marjan Drev soočil ob postavitvi svoje kiparske instalacije na Rakuševem trgu v Mariboru. Topološko zasnovana instalacija udejanja tudi idejo povečave, pri čemer se zunanja meja forme (format) lahko poljubno spreminja. Ob součinkovanju skulptur z odprtim prostorom mestne zelenice pa pridobiva instalacija popolnoma drugačne dimenzije, stopajoč v nove topografske relacije. Praktična izvedba instalacije je zahtevala obsežne priprave s pomočjo modelov iz opek v originalni velikosti, nad katerimi je umetnik razpel mrežo iz jeklenih žic, kot osnovo za armirano steklo-betonsko konstrukcijo (materijal je njegova iznajdba), ki je sicer lažja in odpornejša od običajnega betona, pa vendar tehta celota šestih objektov okoli tri tone. Okolju in ljudem prijazna instalacija je v vsakem primeru provokativna in namenoma pušča odprt problem kredibilnosti teorije vozlov, vendar jo je Marjan Drev zasnoval predvsem kot likovno-meditacijsko dogajanje, brez ambicij dokazovanja tega ali onega aksioma. Družabno uspešnost projekta pa dokazujejo pozitivne reakcije otrok in mladine, ki so spremenili instalacijo v javno zabavišče.

Mario Berdič