Likovni umetnik Mario Alimede iz Pordenona je obiskoval Mednarodno graficno šolo v Benetkah, poklicno pa se ukvarja z ilustracijami in graficnim oblikovanjem za razlicne založniške hiše in oglasne agencije. Umetnik je torej v prvi vrsti grafik, ki se posveca tako klasicnim kot digitalnim tehnikam, kar pa je v precejšnji meri razvidno tudi iz njegovega slikarskega opusa. Slikovno površino pricne zapolnjevati z izrisovanjem likovnih objektov in prostorsko-kompozicijskih silnic v tehnikah oglja, oljne krede, pastelnih svincnikov, grafita ipd. Poglavitne oblikotvorne konture so praviloma nekromaticne crne, simbolizirajoc življenjsko dramo, ki pa si jo ljudje radi obarvamo v prijetnejše, kromaticne odtenke. Slednje simbolizirajo vecje barvne ploskve v obliki tektonskih mas, ki jih dopolnjuje še z grafizmi v smislu dodatnih kontur ali intervencij v obliki šrafiranja. Alimedejeva dela so praviloma asociativno abstraktnega znacaja s prikrito objektno in barvno simboliko. V tem oziru izstopajo v novejšem casu bogati odtenki rdece barve, ki po eni strani simbolizira življenje, po drugi pa smrt. Zato avtor smatra pojav rdecega kolorita kot neke vrste reakcijo na vse vec krvavih dogodkov, ki spremljajo naš vsakdan. V vecini primerov gre za specificno, samo Alimedeju razumljivo kriptografijo. Pogosto se pisana sporocila na slikovnih površinah, kot je na primer "ribe vedo, kam gredo" ipd., nanašajo na kakšno od osnovnih avtorjevih tematik, kamor sodijo vprašanja, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Posebej se posveca problematiki casa v smislu minljivosti in propadanja ali pa obravnava arheološke ostanke in korenine v pomenu avtorefleksije ali psihoanalize duše. Mario Alimede se v posebnih okolišcinah vendarle izraža nekoliko bolj eksplicitno, kot je to, na primer, storil na lanskem LIJA LENTU. Prvi vtis, ki ga je v Mariboru prevzel, je bil dramaticni pogled na naraslo, gostorjavo, grozece tekoco Dravo med sprehodom cez stari most. Reka ga je tako ocarala, da ji je posvetil celo pesem, ki jo je v obliki letrizma kompozicijsko vkljucil v slikovno površino: Drava , oblecena v nebo, videl sem te zvecer, tatinca, izmikati odseve praznujocega obrežja. Tokrat je v središce slikovne kompozicije izjemoma umestil diagonalni prostorski križ v obliki cloveškega lika, ki z razširjenima rokama izrašca iz dravskega mostu, povezujoc med seboj razlicne kraje in svetove. Cloveški lik tako ocitno pooseblja umetnost, ki ima zgodovinsko nalogo miroljubnega združevanja nasprotij.

Mario Berdic