SLIKE  IRENE JERAS DIMOVSKE

ASOCIATIVNO DOŽIVETE PODOBE

Akademska slikarka, grafičarka in magistra restavratorstva Irena Jeras Dimovska je ena izmed redkih restavratorjev, ki poleg zahtevnega rednega restavratorskega dela nadaljuje poslanstvo v svojih izpovednih delih na področju slikarstva tako s samostojnimi in skupinskimi razstavami ter s sodelovanjem na slikarskih kolonijah.
Od ostalih likovnih ustvarjalcev jo ločujejo zanimive osebne slikarske rešitve, ki jo naredijo drugačno, posebno ter izrazno razpoznavno. Figuralna kompozicija je v današnjem času zapostavljen del likovne ustvarjalnosti, medtem ko se Irena od začetka svojega ustvarjanja zvesto posveča slikanju ženskega akta. Njen ikonografski likovni svet je atribut golih ženskih teles, ki jih slika po spominu. Barvno in oblikovno zgoščen slikarski prostor je prostorsko razdeljen na eno, dve ali več ženskih teles, ki so izpostavljene kot insert, kader nekega dogajanja. Prispodobo svojih aktov povezuje z laičnimi zgodbami današnje Eve, ki izvira iz krščanskega nauka. Današnja, emancipirana Eva ne potrebuje Adama, da bi ga zapeljala v greh, zato na njenih slikah moške figure ne srečujemo. Moški  so lahko samo nemi opazovalci pred slikami, kot zamudniki enkratnega neponovljivega dogodka.
Irena se počuti najbolj duhovno varno v »senci« svojih slik, na katere prenaša odsev svojih notranjih čustev in misli. Ženski akt  čuti kot potrebo po likovno izrazni izpovedi, kot potrebo po zgodbi, ki je neomejena, edinstvena in samolastna. S slikarsko zgodbo poudarja fantazijsko domišljijsko vsebino motiva. Pretehtana, spontana in usklajena barvna in risarska kompozicija daje sliki dramatičnost.  Poudarki na določenih delih ženskega telesa, akta, skrivnostno hladni, prazni pogledi molčečih, neslišnih ali zamolčanih zgodb, usod, ki jih izpovedujejo z obrazi obrnjenimi proti gledalcu, ustvarja ekspresivno ozračje. Samozadostne, homogene ženske figure, z ravnodušnimi pogledi nekarakteriziranih obrazov, izstopajo iz temnega ozadja kot jetnice neopredeljenega časa v katerem živijo.
Akti delujejo plastično, sveže in čvrsto z močnimi ploskovno barvnimi nanosi in risarskimi potezami, naravno poenostavljeni, brez nepotrebnih naturalistično razdrobljenih detajlov.
Prvinska želja po poenostavljanju ženskega telesa, njegovih organskih oblik, je na trenutek tudi geometrijsko  trdna ali organsko virtuozna, v skladu z naravno oblikovanostjo telesne človeške konstrukcije. Vendar pa poenostavljenost in stilizacija golih ženskih teles ne izgublja svoje prepričljivosti in moči, nasprotno, v svojem izrazu je dovzetna in prepričljiva, s poenoteno kompozicijsko trdnostjo in monumentalnostjo pa povečuje izrazno moč impresionističnim potezam. Široki zamahi čopiča, praznine jajčastih oblik glave izžarevajo globoko čutečo prisotnost ženskih teles, klonirane Eve nekdanjega in današnjega časa. Barvne sledi nanešene s čopičem v obliki ploskev,luž se medsebojno dotikajo in pretakajo v ostrini asociiranih oblik, ki jih z risbo poveže v »materializirano« konstrukcijo človeške figure. S črto umiruje ploskev, ploskev nadgradi in obogati z risbo.  Njena dela so brez likovnih znakov in fraz, brez predalčkanja ali koketiranja iz smernic zgodovine likovne umetnosti. S spontanim, samozavestnim pristopom do slikarske podlage, s podedovano patino slovenskega ekspresionizma dvajsetih let prejšnjega stoletja sprošča svoje potrebe po zapolnitvi tradicije, energije in čustev. Njeno poslanstvo je koordiniranje lastnih izkušenj z današnjim odtujenim svetom, ki mu s svojo likovnostjo nehote pripada.
Njena dela so nov likovni prispevek v sodobni slovenski umetnosti, ki izrazno pripadajo  novi figuraliki  barvnega ekspresionizma.

Mag. Boge Dimovski