IGOR SOMRAK

Umetnostna ustvarjalnost Igorja Somraka je porazdeljena med dve navidez nepovezani panogi, ki pa tvorita v njegovem življenju nedeljivo celoto: lutkarstvo, kot uprizoritveni in slikarstvo kot upodabljajoči pol. Četudi je performska umetnost lutkarstva vezana na določeno literarno izhodišče, torej zgodbo ali pripoved, v kateri nastopa poleg marionet tudi avtor sam, hkrati kot povezovalec in animator, pa je Somrakova likovna ustvarjalnost nepričakovano abstraktna, dasiravno večplastno simbolna. Njegov slikarski opus sestoji iz večjega števila med seboj navezujočih se ciklov, v katerih sukcesivno ali paralelno obravnava izbrane likovne probleme, vendar vse v okviru izhodišč klasične geometrijske abstrakcije na eni strani ter abstraktnega ekspresionizma, tako v obliki gestualnega in akcijskega slikarstva kot tudi slikarstva barvnih polj, pogosto na meji minimalizma, na drugi strani. Somrakovo zgodnejšo fazo zaznamujejo večplastne, mrežaste kompozicije, sestavljene bodisi iz enakomerno bodisi naključno razporejenih pravilnih ali nepravilnih, monokromatskih, ortogonalnih likov v prvem globinskem planu, ki jim v slojih sledijo raznobarvni gestualni nanosi različnih orientacij (vodoravna, navpična ali diagonalna). Likovna celota tako ustvarja videz multiplih palimpsestov. Značilnost Somrakove novejše faze pa je uvajanje ortogonalnih, barvno kontrastnih, mestoma prosevajočih slikovnih ekranov, ki odpirajo poglede v vedno nove prostorske dimenzije z različnimi strukturami, ki so lahko bolj ali manj urejene ali celo vehementno gestualne. V obeh primerih gre za mikro in makrokozmično zoprstavljanje urejenega, racionalnega sistema nasproti kaotičnemu, statike nasproti dinamiki, evklidskega, tridimenzionalnega prostora nasproti večdimenzionalnemu gubanju in še posebej duha nasproti materiji. Lahko bi celo dejali, da gre za poskus likovnosimbolne ponazoritve neprestanega polemiziranja med relativnostno teorijo, kvantno mehaniko in teorijo kaosa, pri čemer pa je odgovor v obliki "enotne teorije vsega" dejansko onkraj pojavov brezosebne materije, marveč se nahaja v duhovni eksistenci vesolja in posledično človeka. Tukaj se znova pojavlja umetnik kot alkimist, ki s pomočjo svoje "retorte" v obliki slikarskega platna išče lapis philosophicum, a hkrati sam prehaja skozi različne faze duhovnega očiščevanja, ne da bi v resnici dosegel predmet iskanja. Cilj je namreč pot sama: neprestana, v transcendentalnost naravnana ustvarjalnost.

Mario Berdič

september 2005