Profesor likovne umetnosti Gregor Pratneker iz Maribora se je kot avtodidakt s slikarstvom pričel ukvarjati že kmalu po maturi, leta 1992, iz ljubezni do likovnega ustvarjanja pa se kasneje odloči še za študij na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru. Zgodnje ustvarjalno obdobje zaznamujejo figuralne kompozicije, predvsem portreti in samostojni akti, ob ploskovitem, blago geometrijsko stiliziranem oblikotvorju s poudarjenim lirizmom. Gregor Pratneker diplomira leta 2006 na temo zgodovinskega pregleda slikarskih vedut mesta Maribora, vključno s serijo lastnih vedut. Slednje je samostojno razstavljal v Galeriji Media Nox Mladinskega kulturnega centra Maribor in v Razstavišču Pedagoške fakultete v Mariboru. Avtor doživlja domače mesto kot živ, neprestano razvijajoč se organizem, ki ga po eni strani interpretira objektivno - prepoznavno, s trdno zasnovanim kompozicijskim ogrodjem, izhajajoč iz fotografskih predlog, po drugi strani pa subjektivno, kot intimno, domišljijsko vizijo med seboj prepletajočih se arhitekturnih in krajinskih elementov znotraj nemirnega omrežja črtkastega poteznega sistema. Žareča svetloba se manifestira skozi tonsko razgibano in nijansno bogato barvno skalo z učinkom "fatamorganskega" migotanja (komplementarni kontrast). V simbolno reduciranem koloritu prevladujejo topli odtenki arhitekture (rdeča, oranžna, rumena), medtem ko se modro nebo in zelena vegetacija kontrastno odmikata v daljavo. Precej neobičajno učinkujejo temačni, večerni ali nočni prizori mesta, še posebej starega mostu z žarečimi svetilkami, asocirajoč na nadrealistične, sanjske vizije. Nemoteča odsotnost človeških likov, z nekaj močno stiliziranimi in komaj opaznimi izjemami, potrjuje, da lahko Pratnekerjev Maribor biva tudi samostojno, kot živ genius loci, ki pa se vsakomur razkriva v nekoliko spremenjeni podobi. K Pratnekerjevi priljubljeni krajinski in vedutni motiviki sodijo tudi upodobitve štajerskih cerkva, kjer umirja kontraste med geometrijsko stiliziranimi oblikami arhitekture na eni in organskimi oblikami naravnih tvorb na drugi strani. Zadnje obdobje Pratnekerjeve ustvarjalnosti zaznamuje pogosta udeležba na likovnih kolonijah, kjer lahko slika krajinske motive tudi en-plain-air, torej neposredno po naravi, hkrati pa ga privlačijo cvetlična tihožitja, predvsem sončnice, tulipani, narcise in vrtnice, kjer se izraža nekoliko drugače, s sintetičnim oblikotvorjem ob izrazitejši konturi. Skozi obsežen Pratnekerjev slikarski opus lahko spremljamo tako nagnjenje do upodabljanja ljudi in narave kot tudi do "portretiranja" urbanih konstrukcij, ki pa niso človeku sovražne, marveč izžarevajo prijetno toplino intimnega zavetja, zato pogosto zbujajo asociacije na antropomorfne ali poljubne biomorfne oblike. Mario Berdič |