Branimir Ritonja
Poezija skritih pogledov

Branimir Ritonja s pričujočo razstavo ponuja na ogled mozaik dnevniških zapisov, zabeleženih v štirih evropskih mestih. Fotografije so nastale na potepanjih med leti 2001 in 2006. Razdeljene so v štiri cikle, ki motivno sicer niso ločeni, vendar pa kljub temu prinašajo raznolike vtise, ki jih je duh posameznega mesta pustil na fotografu. Glavni protagonisti fotografovega opusa so Bratislava, Madrid, Maribor in Zagreb. Vse razstavljene fotografije so črno-bele, srednjega panoramskega formata, le fotografije iz Zagreba, ki se motivno najbolj razlikujejo od fotografij ostalih ciklov, so nekoliko manjšega formata.
Ko se podamo skozi mesta, ki jih je v svoj objektiv ujel Branimir Ritonja, se pred nami razkrivajo podobe, ki jih najverjetneje nismo opazili, čeprav smo ta ista mesta doživeli tudi sami. Avtor namreč išče skrivne kotičke, razkriva predele in poglede, ki radovednemu turistu ostajajo skriti. Išče dušo mesta daleč stran od bleščečih znamenitosti in običajnih zanimivosti. In jo tudi najde. Tako v neprivlačnih ulicah kot v naključnih mimoidočih, v propadajočih stavbah in vsakdanjih rečeh. Njegove fotografije nosijo duh brezčasnosti, ponekod pa je zabrisana tudi geografska pripadnost in tako imamo občutek, da bi fotografija lahko nastala kjerkoli. Črno-bela tehnika, ki se je fotograf poslužuje, daje pripovedi potrebno ostrino in brezkompromisnost. Tako so kontrasti še bolj izraženi, igre svetlobe in senc pa bolj izrazite in pripovedne. Poetiko Branimirja Ritonje zaznamuje geometrija pogleda. Slika, ki se odpira pred gledalcem, je razrezana, velikokrat razdeljena na več posameznih enot, ampak zmeraj skonstruirana tako, da je celota odlično uravnotežena in da zveni ubrano. Poetičnost vsakdanjosti izzveni v polno. Avtor sliko gradi s pomočjo likovnih elementov, ki gledalca pritegnejo in vodijo skozi njegove fotografije. Z izjemnim občutkom za kompozicijo in perspektivo združuje preplet križajočih se linij, tako zgrajene podobe pa dobijo nov in globlji, simbolični pomen.

Bratislava. Mesto kontrastov, kompilacija različnih arhitekturnih slogov, kjer je duh preteklosti pustil svoje sledi, sedanjost pa daje svoj vidni pečat. Na eni strani propadajoči ostanki socializma, na drugi strani veliki trgovski centri z ogromnimi, bleščečimi reklamami. Fotograf se je tu mudil na študijskem bivanju, mesto samo pa ni osvojilo njegovih simpatij.
Avtor se poigrava z geometričnimi formami ter prepleta horizontalne in vertikalne linije. V ospredje je velikokrat postavljen element, npr. drevo ali ograja, ki pogled odvleče v ozadje in ta značilnost se ponavlja na velikem delu razstavljenih fotografij. Še ena ikonografska posebnost del Branimirja Ritonje pa je večdelna zgradba fotografij. Na prvi pogled se zdi, kot da gre za kolaže, sestavljene iz več različnih pogledov, tako nenavadno namreč deluje kompozicija fotografije. In vendar gre za dejanski pogled, ki pa ga lahko opazi le izurjeno fotografovo oko. Posamezni deli fotografije so združeni v kontrastu, bodisi formalnem ali vsebinskem, ampak vselej skladno povezani v uravnoteženo celoto. Tako se prepleta staro in novo, ostanki zgodovine s sodobnim duhom, ki vdira v ta prostor, prepletajo se organske in geometrične oblike, s tem pa se odpira tudi možnost različnih interpretacij, ki zgodbo dvignejo na simbolno raven.

Madrid. Vsekakor nenavadne fotografije, ko gre za prikaz vročega španskega mesta in temperamenta. Ta mestni značaj morda zaslutimo na nekaterih fotografijah, kjer so prisotni ljudje, čeprav glavne vloge ne igrajo oni, pač pa mestne ulice in arhitekturni elementi. Ljudje so velikokrat zabrisani, tako da delujejo kot duhovi, ki se sprehajajo skozi mesto. Portret Madrida skozi fotografove oči prinaša zanimive koščke, iztrgane iz celote. Ostri rezi, izpostavljeni arhitekturni detajli, poigravanje z odsevi so elementi, ki vnašajo dodatne vsebine in s tem odpirajo nove zgodbe. Razkriva se drugačna podoba mesta, videna skozi prizmo fotografove osebnosti. V tem primeru morda najbolje občutimo že omenjeno brezčasnost in zabrisano geografsko pripadnost, kot opomnik pa se nato pojavi fotografija z Goyevima slikama gole in oblečene Maje in nas vrne v prostor in čas.

Maribor. Nedeljsko jutro, ki se prebuja nad mestom. V tem primeru je gledalec verjetno najbolj presenečen, ko odkriva popolnoma nove slike tako zelo znanih in domačih pogledov. Ujete podobe delujejo kot izmišljena sestavljanka. Močni kontrasti so glavno vodilo umetniškega izraza Branimirja Ritonje. Preigravanje zaprtih in odprtih form, ostrih geometričnih in zmehčanih, zračnih oblik pričara novo podobo slik, ki jih vsakodnevno srečujemo. Avtor kompozicijo ponovno gradi na način, da v prvi plan postavi subjekt, ki kompozicijo prereže, jo razmeji in tako začenja novo pripoved. Tovrstne likovne rešitve privlačijo fotografa do te mere, da jih najde pravzaprav povsod. Ljudje ponovno niso osrednji predmet fotografovega zanimanja, so zgolj del kompozicije, sodelujejo pri njenem oblikovanju, ne gre pa za portretne upodobitve.

Zagreb. Aprilsko popoldne. Mesto, ujeto v obraze ljudi. V tem primeru se je fotograf posvetil izključno prebivalcem mesta in podal njegov portret skozi podobe naključnih sprehajalcev. Kljub nekaj kratkim trenutkom poznanstva pa fotografije izdajajo določeno bližino, povezavo, ki jo je čutiti v očeh portretirancev. Vsaka fotografija je opremljena z imeni upodobljenih in s tem tudi bolj osebna. Portretiranci se sicer zavedajo prisotnosti fotoaparata, torej pozirajo fotografu, vendar pa je atmosfera, ki jo izžarevajo fotografije, ne glede na to sproščena in neprisiljena. Fotografu je uspelo izvabiti spontani nasmeh ter ujeti iskreni trenutek. Uspelo mu je vzpostaviti stik s portretirancem in ga preliti na fotografijo.

Fotografije Branimirja Ritonje zaznamuje trdna in uravnotežena zgradba. Sestavljanka nenavadnih pogledov in združevanje kontrastnih form nezaustavljivo privlačita fotografovo oko. Zdi se, kot da sam motiv ni najpomembnejši nosilec zgodbe, čeprav se s pritiskom na sprožilec začne tkati nenavadna pripoved, ki pa ji ti elementi ne odvzamejo poetičnosti, temveč le pripomorejo k večji izraznosti ter dajejo fotografijam poseben čar.

Maja Vuksanović