BRANE KOREZ - SILHUETE

Marsikateremu obiskovalcu mariborskih razstavišc je ostala v spominu skrajno neobicajna, deloma celo provokativna predstavitev slikarskih in risarskih del Braneta Koreza v organizaciji Umetnostne galerije Maribor, ki se je leta 2001 socasno vršila kar na treh lokacijah, v novem in starem Razstavnem Salonu Rotovž ter v Galeriji Hest. Še bolj neobicajen je bil retrospektivni koncept razstave, znacilen predvsem za avtorje v poznem ustvarjalnem obdobju. Toda Brane Korez je takratni razstavi podelil globji pomen, saj je šlo za dogodek prežet z intimnimi refleksijami, s soocenjem z minulo likovno ustvarjalnostjo in s spomini na življenjske dogodke, ki so se med seboj usodno prepletali. Hkrati pa je šlo tudi za pomembno ustvarjalno prelomnico, napovedujoc novo in popolnoma drugacno obdobje, katerega sadove je razkrila razstava v Razstavišcu Univerzitetne knjižnice Maribor januarja 2005. Najnovejšo likovnoustvarjalno fazo zaznamuje prehod v radikalnejšo asociativno abstrakcijo, kjer se geometrizacija in linearnost umikata ekspresivni gestualnosti in celo akcijskemu slikarstvu, s preigravanjem lazurnih in pastoznih barvnih nanosov, vodec v svobodnejšo kompozicijo s poudarkom na sredinski orientaciji, pri cemer se stopnjuje globinska iluzija na podlagi ucinkovanja barvnih mas. V koloritu prevladuje hladna osnovna kromatika s toplimi akcenti, nekromaticne crno-sivo-bele površine pa so skoraj popolnoma izginile. Umetnik ne eksperimentira vec niti z obliko nosilcev niti z neslikarskimi materiali, marvec ustvarja klasicno štafelajno slikarstvo na platnu, cetudi na velikih, pravokotnih formatih, v skladu s svojo tradicijo. Slednjo ohranja tudi v znacilni heterogenosti slikarskih del, ki vsako zase predstavlja likovnoizrazno posebnost. Osnovne dileme so tako (ponovno): ali sploh obstaja locnica med abstraktnim in mimeticnim, iskanje ravnovesja med redom in kaosom, nihanje med upom in brezupom, opredelitev meje med custvenim in razumskim ustvarjanjem in s tem povezan boj med zavestjo in podzavestjo ipd. Zanimiva sinteza tipicnih "korezovskih" nasprotij je spontani diptih Kalvarija, kjer se gestualna ekspresivnost (amorfnost) in slikarstvo barvnih ploskev (geometrijskost) dopolnjujeta kot neodtuljiva dela celovitega abstraktnoekspresionisticnega slikovnega polja prelivajocih se hladnih (modrih in zelenih) oblikovnih konstrukcij, posredujoc asociacije na domišljijsko pokrajino. Še bolj izrazite krajinske aluzije najdemo v sliki Duh gozda, kjer globinsko sugestijo prostora soustvarja na glavo obrnjeni ypsilon, kot daljni odmev nekdaj vseprisotne geometrijske stilizacije in prostorskega križa. Nasploh je prevladujoca krajinska motivika ena od osnovnih novosti najnovejše likovnoustvarjalne faze Braneta Koreza, kar je razvidno tudi iz naslova manjšega cikla Krajine. Podobno motiviko hkrati zasledimo v ciklu Silhuete, kjer posreduje osamljena cloveška senca v razburkanem pokrajinskem kulisju popolnoma drugacno simbolicno vsebino. Sugestibilno novost v Korezovem opusu brez dvoma predstavlja tudi prisotnost paralelnih prostorov na isti (2D) slikovni površini, ki simbolicno omogoca hkratni pogled na razlicne realnosti, kar je tudi eno od umetnikovih življenjskih vodil.