BRANE KOREZ – MED MIMETICNIM IN SUBLIMNIM Likovna ustvarjalnost mariborskega slikarja Braneta Koreza je mocno zakoreninjena še v obdobju pred akademijo, ko je želja po spontani izpovedi s pomocjo gestualne ekspresije prevladovala nad potrebo po podrejanju formalnim zakonitostim likovnega izražanja. Zanimivo je, da postaja v najnovejšem ustvarjalnem obdobju pri avtorju vse bolj prisotno hotenje po ponovni uveljavitvi spontanejšega, od morebitnih klišejev osvobojenega osebnega izraza, torej nekakšno vracanje nazaj k lastni, predakademijski prvinskosti. Navkljub izrazno raznovrstnim likovnim delom, ki vcasih celo ucinkujejo, kot bi nastajala izpod rok razlicnih avtorjev, lahko definiramo dolocene stalnice, ki opredeljujejo Korezov osebni, paralelno abstraktni in figuralni likovni jezik, kot odraz njegove ambivalentne likovne osebnosti. Med najopaznejše stalnice sodi brez dvoma neprestano soocanje nasprotij, tako na likovnem kot na vsebinsko izpovednem nivoju, a hkrati tudi prizadevanja po njihovem medsebojnem usklajevanju. Avtor torej dopušca sobivanje in soucinkovanje nasprotij, cetudi na racun slogovno izrazne homogenosti. Likovno tako kontrastirajo: crta (kontura ali risba) s plasticno (tonsko ali barvno) modelirano ploskvijo, bogat kolorizem z mono ali bikromatizmom, pestre barve z nepestrimi, spontana gestualnost z geometrijsko pravolinijskostjo, prave linije s krivuljami, oglate oblike z oblimi (napr. vogal proti polkrogu), premica z diagonalo, kompozicijska dinamika s statiko (akcija proti omrežju), simetrija z asimetrijo, kompozicijska konstrukcija z dekonstrukcijo ali celo (avto)destrukcijo, kar pa že oznacuje prehod v vsebinsko izpovedno podrocje. Tukaj so osnovne dileme predvsem: iskanje somerja med kaosom in redom; razkol med osmislitvijo in obupom; kje zastaviti mejo med custvenim in razumskim ustvarjanjem; v kolikšni meri ima zavest pravico gospodariti nad podzavestjo; kdaj nadaljevati ali kdaj koncati dejstvovanje in slednjic, še vedno aktualna problematika zoperstavljanja abstraktnega proti mimeticnemu oz. figuralnemu. Korez daje namrec enak pomen spontano gestualnemu zapisu in trikotniku, kot ga daje cloveški figuri ali drugim mimeticnim oblikam. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da omogoca prisotnost cloveške figure izražanje popolnoma drugacnih obcutij in sporocil, kot jih omogocajo abstraktni likovni jeziki, cesar se avtor zaveda, saj je prav to tudi osnovni razlog njegove ambivalence. Posledice umetnikovega zavestnega razpetja med abstraktnimi in figuralnimi likovnimi jeziki je cutiti v znacilni heterogenosti celotnega opusa, v tem smislu pa je zasnovana tudi pricujoca razstava, kot pregled vseh faz poakademijskega razvoja. Znotraj soocanja nasprotij lahko ugotovimo tudi pogosteje prisotne stalnice v Korezovem obravnavanju likovnih elementov in njihovih medsebojnih razmerij. Osnove avtorjevega abstraktnega izraza je treba iskati že v njegovi zgodnji figuraliki, tocneje v risarskih študijah malega akta iz obdobja akademije, ko je razvil svojo znacilno risbo (predvsem z ogljem) in temeljne kompozicijske principe. Crto je sprva seveda uporabljal le za izrisovanje kontur ploskev, vendar jo je že nekje sredi študja pricel uporabljati tudi za upodabljanje kompozicijsko prostorskih, pravolinijskih silnic zunaj zakljucene figuralne oblike, ki jo je po lastnih besedah »...vedno organiziral izhajajoc iz križa«. Zdi se, da so omenjene silnice izšle iz poznoakademijske Korezove faze clenjenja cloveškega telesa po posameznih anatomskih topografskih enotah, posredujoc kot celota geometrizirajoce ucinkovanje z ekspresivnim vtisom žarcenja (slednjega bo kasneje posredoval tudi s samostojno uporabo barv). Takšno geometrijsko clenjenje je nujno vodilo k razvoju pravilnega kompozicijskega rastra na eni in de-konstruktivnega omrežja na drugi strani, ki se preneseta tudi v abstraktno produkcijo. Vendar, zaradi izrazitega globinskega ucinkovanja in narašcajoce kompleksnosti kompozicijskega križa, vse bolj postaja osnovno izhodišce organiziranosti likovnih objektov prostorski vozel, tocneje njegova dvodimenzionalna projekcija. Zlagoma se na slikovni površini pricnejo pojavljati tudi nekateri samostojni evklidski liki (kvadrat, trikotnik, krog), ki jih v delu z nazivom 15011901, vertikalno komponira v smislu reinterpretacije Maljevicevega crnega križa na beli podlagi med belim in crnim kvadratom (Ars Sacra, jesen 1994), ter ortogonalno omrežje, kot ga lahko zasledimo pri Sol Lewittu v kiparski obliki. Kasneje uvede tudi spiralne in ovalne like, ves cas pa kontrastira poljubne zaprte in odprte oblike. Vse bolj narašca tudi pomen ekspresivno dinamicnega, neenakomernega ritmiziranja, tako v smislu preudarjenih ortogonalnih rastrskih kompozicij ali dekonstruktivnega omrežja kot tudi gestualne spontanosti, o katere ucinku je Korez zapisal: »...posledica je aktivna dinamicna linija in hitrost, zabeležena v krcu poteze«. Nadaljna skupna znacilnost Korezovega opusa je upodabljanje likovnih in simbolicnih dimenzij prostora, cigar iluzijo posreduje s pomocjo kompozicijske diagonale in križa (napr. Sence), prostorskega vozla, globinskega omrežja in silnic, reliefnega impasta, slojevitega kolažiranja, uporabe nosilcev sestavljenih iz raznovrstnih materialov na razlicnih ravninah (les ali vezana plošca, kovina, platno) ter uvajanje slike-objekta na dvojnih nosilcih, kot daljni odmev Kotnika ter, po avtorjevih besedah, tudi Kapoorja (napr. Šamanova Maska). Oblika nosilca je pogosto asimetricna in vecplastna, ucinkujoc kot reliefni objekt ali asamblaž. Psihološka simbolika zavozlanosti prostora in utesnjenosti kompozicijskega omrežja je pogosto povezana s simboliko skrajno pocasno minevajocega casa, še posebej, kadar je prisotna figura, pomen prostora pa je poudarjen tudi z relativno velikimi dimenzijami nosilcev, tja do 200 x 300 cm. Korez ugotavlja, da se je obsežnosti pomenskih dimenzij barve zavedel šele kasneje na akademiji, kar ga je usmerilo v intenzivnejše raziskovanje ne le medobjektnih marvec tudi medbarvnih kompozicijskih razmerij. Vecino figuralnih in abstraktnih risarskih študij je izvedel v oglju na toniranem papirju, kar je morda vzrok, da se je že zgodaj (delno) usmeril v oljno slikarstvo nekromatskih odtenkov, kot so crna in bela s sivinami ter temni zemeljski odtenki rjave, pogosto pa tudi neslikarski materiali, kot so pesek, bitumen, vosek, smola, les, kovine ipd. Najradikalneje v smislu slikarstva barvnih ploskev je nastopil s popolnoma crnimi platni s skrajno subtilno, komaj opazno rastersko strukturo ritmizirano razvršcenih geometrijskih likov, ki se jim kasneje lahko prikljucijo tudi posamicne temnorjave ploskve iste svetlobne vrednosti. Naslednja je Korezova bikoloristicna faza, ki sega že skoraj v op-artovske sfere. Tukaj ohrani crno konturo z ortogonalnim ali diagonalnim omrežjem na modri podlagi s svetlobno razgibanimi in tonsko modeliranimi ploskvami, kamor lahko vkljucuje tudi vecje kvadratne ali trikotne like (na primer slika 3081208). Pojavi se temno-svetlo kontrastiranje, ki je v crnih slikah popolnoma odsotno. Crnim in modrim slikam kmalu sledijo še rdece, vsem pa je skupno specificno žarjenje, ki je posledica barvnega in strukturnega ucinkovanja. Pri Korezovi figuraliki oz. mimeticnih upodobitvah se je vsekakor treba dotakniti problematike »bernikovske« risbe, ki je avtorju pogosto v ocitek. Brez dvoma je Bernikov vpliv na akademiji eden važnejših faktorjev Korezovega kasnejšega likovnega razvoja, vendar pa dejansko segajo formalni vplivi še dosti dlje (Tapies) in so raznovrstnejši (Rothko), cetudi v znacilno osebni interpretaciji, onkraj posnemanja. Še posebej velja to za likovno tematiko in motiviko v ožjem pomenu, kjer Korez zmeraj izhaja iz lastnih življenjskih izkušenj in duševnih stisk, ki jih katarzicno upodablja skozi vsa obdobja likovne ustvarjalnosti, tako v figuraliki kot abstrakciji ali v cedalje pogostejših kombinacijah. Vseprisotna je tako motivika cloveka, ki se v agoniji davi z lastno popkovnico (spirala), ali pa je ujet za rešetkami (omrežje) in nenazadnje ženski akt, ležec na hrbtu, z mocno razprtima in v kolenih skrcenima nogama. Slednja kompozicija obstaja v razlicnih variantah, bodisi kot ženska pred spolnim odnosom bodisi tik po porodu (z odprto, krvaveco nožnico in novorojencem med nogama) ali pa celo pri samomoru. Ob rojstvu sina je nastala tudi izjemna slika matere s kristomorfnim otrokom, iz katerega izhajajo žarki. Medtem, ko je prepoznavna ženska oblika praviloma organsko zaobljena, pa je moška oblika znacilno geometrijsko stilizirana in skoraj skeletno ucinkujoca z ekspresivno podaljšanimi udi. Morda je prav tukaj asociacija na Bernika najmocnejša. Toda Korez ostaja samosvoj tudi pri formalno popolnoma drugacnih ciklih, kot so rustikalno duhovite, psevdokubisticne parafraze Picassa ali pa manjši ciklus baselitzovskih, na glavo obrnjenih cloveških figur, ki samomorilsko drvijo v brezno. To je bilo še najbolj razvidno na dveh ogromnih (sedaj žal unicenih) banderah, ki so jih pomladi leta 1996, skupaj z deli še štirih avtorjev, v okviru Festivala vode in vetra, razobesili cez stari dravski most v Mariboru. Sugestivna sta tudi formalno in tehnicno popolnoma nasprotujoca si avtoportreta, sicer pa imajo vse moške figure nekaj avtorjevih znacilnosti. K mimeticnim upodobitvam sodijo tudi Korezova zgodnejša tihožitja zelo subtilnega, skoraj matissovskega kolorita. Ob tem je nekoc zapisal: »Obcutek sem imel, da posoda na mizi, ki je v centru mojega pogleda, nekako vsrkava vse predmete v okolici. Zato sem zacel oblike deformirati ter z njihovo postavitvijo v format in s pomocjo barve izraziti obcutek koncentricnosti«. Koncentricnost lahko zasledimo tudi v številnih abstraktnih delih, še posebej izrazito v op-artovskem eksperimentu iz leta 1996, ki z menjavo ovalnih in krožnih barvnih trakov ucinkuje trepetajoce in vsrkujoce hkrati. Tematsko motivski seznam bi bil nepopoln brez omembe krajine, ki jo Korez obravnava tako mimeticno kot abstraktno, v smislu soocanja struktur neba in zemlje, hkrati v likovnem in simbolicnem pomenu. Tukaj je znacilna simbolika gore – trikotnika, ki s svojo predirajoco konico oz. vrhom penetrira skozi zemeljske (podzavestne in zavestne) plasti v nebesno (duhovno) sfero in se vcasih pojavlja tudi kot nimb z odprtimi asociacijami na kršcansko trojstvo, hkrati pa je odraz Korezovega kljubovanja težkim življenjskim preizkušnjam. Želja po likovnem ustvarjanju je v neprijaznih okolišcinah pravzaprav edina avtorjeva motivacija, kar je nekoc izrazil z mislijo: »Slika asociira na tisti fascinantni trenutek vdora prvega jutranjega žarka, ki s sunkovito hitrostjo razblini mracno vzdušje meglic in temo noci ter prinese optimizem in novo upanje, skratka življenje«. |