Akademski slikar Bogdan Čobal je slikarski cikel Anatomija kozolca zasnoval v smislu polemike z opazovalcem, ne da bi mu vsiljeval dokončne odgovore, pri čemer odpira zmeraj nove perspektive in ponuja možnosti interakcije. Slednjo omogoča specifični montažni sistem slikarske prostorske instalacije v tehniki akrila in olja na platnu, ki je izjemno fleksibilen in prilagojen različnim razstavnim prostorom ter domišljiji gledalca. Slikarski ciklus namreč sestoji iz večjega števila samostojnih premičnih modulov, sestavljenih iz podolgovate, vodoravno orientirane in poševno ležeče bandere (slika z dvema licema), ki je s pomočjo »ježkov« snemljivo pritrjena na dva poslikana trikotna nosilca v vlogi stojal. Moduli torej ležijo na tleh, osvobojeni diktature stene in pogleda iz ene perspektive (sociopolitična simbolika) ter hkrati omogočajo opazovalcu »vzvišen« pogled navzdol (psihološka simbolika). Po avtorjevih besedah pridobi slika z dvojnim licem svojo notranjo zrcalno podobo, ki jo »pogumni« gledalec razkrije z obračanjem, pri čemer lahko neposredni dotik umetnine sproži izrazitejšo čustveno reakcijo, kot pri samem opazovanju. Po drugi strani pa lahko gledalec sliko doživlja bodisi kot že spuščeno na tla ali pa kot še ne dvignjeno na steno, na kar pa sam nima vpliva in znova reagira emotivno. V Čobalovem opusu se tokrat ponovno odpirajo »zemeljske« krajine s poudarjenim horizontom, ki je v dihotomnem kontekstu likovnega nosilca postavljen nizko pri tleh in pod kotom. V obliki vodoravnega prostorskega pasu naslikani horizont predstavlja tudi osnovni dejavnik kompozicijske gradnje, pri čemer omejuje razvoj likovnega dogajanja v navpični smeri, a hkrati omogoča širjenje v neskončnost po naglašeni vodoravni prostorski osi. Ne nazadnje lahko prav s pomočjo aluzivnega znaka za horizont preberemo slikovno sporočilo kot abstraktno krajino v kateri nastopajo aluzivni znaki za kozolec. Šele njihova prisotnost torej opredeli splošno podobo kot tipično slovensko pokrajino, posredujoč Čobalovim likovnim delom etnografsko vsebino. Postavitve Čobalovih del v ustreznih interierjih pogosto dopolnjujejo arhitekturno podobo prostorske lupine, tokrat pa se prvič pojavi arhitektonska konstrukcija na sami slikovni površini, četudi le kot znak. Formalno izhaja Čobalov kozolec iz abstraktnih, prostor opredeljujočih znakov v obliki diagonalno ali pravokotno tekočih, vzporednih tračnih konstrukcij (rešetke), ki se kot grafizmi pojavijo že v minulih ciklih. Pri kozolcu jih je avtor povezal v prepoznaven, vodoravno ritmiziran aluzivni znak, pri čemer znova načenja problematiko robnosti ploskve: linija ponovno pridobi svoj oblikotvorni značaj, četudi le kot rob barvnega nanosa.

Mario Berdič